Pomurci.si



Biografski leksikon Pomurci predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov pomurci@ms.sik.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
MIKLOŠIČ Fran (Franc) Foto: NMS
Galerija slik
MIKLOŠIČFran (Franc)
jezikoslovec
slavist
filozof

Rojen: 
20. november 1813, Radomerščak
Umrl:  7. marec 1891, Dunaj


Občina: 


Po končani osnovni šoli v Ljutomeru ter gimnaziji v Varaždinu in Mariboru je odšel na študij v Gradec. Tam je najprej skupaj s Stankom Vrazom končal študij na liceju, potem pa se vpisal na študij prava na graški univerzi. Po uspešnem zaključku je sledil še študij filozofije, kjer je predmet kot študent tudi predaval, leta 1838 pa ga je zaključil z doktoratom. Iz Gradca se je preselil na Dunaj, kjer si je nadaljnji študij prava financiral kot odvetniški pripravnik, tajnik, vzgojitelj in predavatelj v hiši grofa Abensperga – Trauna. Leta 1840 je nato iz prava tudi promoviral. Prijateljske in druge naveze, ki si jih je nabral v času študija, so ga umestile v visoko družbo, tako v kroge dunajskih intelektualcev kot v neposredno bližino samega dvora in plemstva. Tam se je približal tudi Kopitarju, kar ga je popeljalo do pomembne službe v dvorni knjižnici. Kopitar je kmalu spoznal njegovo izredno jezikovno znanje in našel v njem svojega naslednika. Med njegovim bivanjem v Rimu ga je tako nadomeščal prav Miklošič kot cenzor za slovanske, novogrške in romunske knjige, po smrti Kopitarja pa je prevzel tudi njegove delovne naloge. Leta 1848 je bil zaradi znanstvenega delovanja imenovan za dopisnega člana Akademija znanosti, leta 1851 pa za rednega. Leta 1848 se je vključil še v politično življenje, saj je bil v okraju Lenart v Slovenskih goricah izvoljen kot poslanec v državni zbor, postal je predsednik političnega društva Slovenija na Dunaju in sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije. Po razpustitvi državnega zbora je bil leta 1849 imenovan za izrednega profesorja slavistike na novoustanovljeni dunajski univerzi, naslednje leto pa za rednega. Njegova stolica za slovansko filologijo je tako postala najpomembnejše slavistično središče v Evropi, sam pa je bil največja slavistična osebnost 19. stoletja. Dvakrat je bil izvoljen za dekana Filozofske fakultete, leta 1854 pa tudi za rektorja dunajske univerze. Ves ta čas je deloval tudi v dvorni knjižnici in bil znanstveno aktiven. Leta 1852 se je še poročil, in sicer s hčerko službenega kolega viteza pl. Eichenfelda, s katero sta imela dva sinova, Franca in Morica. Upokojil se je leta 1885, ko je na njegov predlog stolico zasedel njegov nekdanji učenec Vatroslav Jagić. Pokopan je na Centralnem pokopališču na Dunaju.
Miklošičevo obširno znanstveno delo obsega skoraj vsa področja slovanske filologije. gramatiko, leksikografijo, zgodovino, narodopisje, izdajanje tekstov, recenzije in slavistični časopis, poleg tega pa obsega tudi razne razprave v neslovanskih in celo neindoevropskih jezikih. Za svoje znanstveno delo je prejel mnoga priznanja, odlikovanja, častne in druge naslove ter dedno plemstvo. Leta 1864 je namreč dosegel nobilitacijo za dedni viteški stan. Prejeti grb krasi tudi njegovo rojstno hišo na Radomerščaku, sam pa se je od takrat dalje podpisoval kot dr. Franc vitez Miklošič. Po njem je poimenovana tudi ljutomerska gimnazija (Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer), na tamkajšnjem trgu pa je od leta 1926 postavljen njegov doprsni spomenik iz belega marmorja.
Največje delo, Primerjalno slovnico slovanskih jezikov (Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen), je ustvarjal tri desetletja, predstavil pa je glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje in skladnjo. Poleg tega je postavil temelje slovanskemu imenoslovju, dosledno se je posvetil etimologiji, bil je prevajalec in avtor praktičnih besedil za šolsko rabo, znan je kot leposlovec. Tudi ohranjena obsežna korespondenca govori o njegovem velikem znanstvenem ugledu.

Dela (izbor):
Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti. Vindobonae, 1850 (ponatis München, 1970).
Vergleichende Grammatik der slawischen Sprachen I. – IV. Wien, 1852 – 75.
Monumenta Serbica Spectantia Historiam Serbiae, Bosniae, Ragusii. Viennae, 1858 (ponatis Graz, 1964).
Lexicon Palaeoslovenico-graeco-latinum. Vindobonae, 1862 – 65 (ponatis Aalen, 1963).
Über die Mundarten und die Wanderungen der Zigeuner Europas I - XII. Wien, 1872 - 80.
Über die Wanderungen der Romunen in den dalmatinischen Alpen und den Karpaten. Wien, 1879.
Etymologisches Wörterbuch der slawischen Sprachen. Wien, 1886 (ponatis Amsterdam, 1970).


Literatura
Jesenšek, M. (1991, 3. oktober). Franc Miklošič - avtoriteta v jezikoslovju. Vestnik, 43 (39), 11.
Just, F. (1991). Miklošičeva mapa: ob 100. obletnici Miklošičeve smrti. Murska Sobota: Slavistično društvo Pomurja.
Vrbnjak, V. (1991). Miklošičev zbornik. Maribor: Kulturni forum.
Granda, S. (1992). Ob izteku Miklošičevega leta. Dialogi, 2, 76 - 79.
Jakopin, F. (1993). Miklošič, Franc. Enciklopedija Slovenije, 7. zv., 135 - 137.
Miklošič, Franc (tudi Miklosich). V T. Stanonik in L. Brenk (Ur., 2008). OSEBNOSTI: veliki slovenski biografski leksikon (str. 708 - 710). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Jesenšek, M. (Ur., 2013). Miklošičeva monografija: ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča.
Miklošičevo leto 2013. Ljutomer: Občina Ljutomer in Splošna knjižnica Ljutomer.
Pavličič, S. (2013). Naš rojak dr. Franc vitez Miklošič. Stopinje, 42, 101 - 111.



Prispeval/-a: Knjižnica Murska Sobota
Zadnja sprememba: 29.12.2014, Knjižnica Murska Sobota

  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci gorenjci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5