Pomurci.si



Biografski leksikon Pomurci predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v vaseh, mestih in pokrajini. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli smo predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na naslov pomurci@ms.sik.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
KARDOŠ Janoš Foto: Neznan
Galerija slik
KARDOŠJanoš
pisatelj
prevajalec
evangeličanski duhovnik

Rojen: 
13. februar 1801, Noršinci pri Murski Soboti
Umrl:  12. avgust 1873, Hodoš


Občina: 
Hodoš/Hodos

Osnovno šolo je obiskoval v Puconcih ter pozneje še na Hodošu in v Senyeházi. Gimnazijo je končal v Šopronu, prav tako bogoslovje, študij teologije pa na Dunaju leta 1828. Najprej je služboval v Szepetneku v županiji Zala (1830-1835), nato pa na Hodošu, kjer je ostal vse življenje. Na njegovo pobudo je začel skupaj z verniki leta 1840 graditi novo cerkev iz opeke, saj je stara lesena dotrajala. Ta cerkvena stavba, blagoslovljena leta 1843, stoji še danes. Poleg duhovniškega dela je bil Kardoš tudi sicer zelo dejaven, saj je skrbel za učbenike za šolsko in versko vzgojo, zbiral narodno/narodopisno gradivo, pesnil in prevajal ter sestavljal cerkvene pesmarice. Še posebej ustvarjalen je bil na vzgojno-izobraževalnem in prevodnem, torej literarno-ustvarjalnem področju, sploh pa v poznejših letih, ko je duhovniška dela prevzel njegov sin Adam.
V slovenskem (prekmurskem) okolišu je leta 1845 prevzel tudi dolžnosti dekana luteranskih (protestantskih) šol, kar je še bolj poglobilo njegovo zavzetost, da bi razširil in dvignil kulturno raven svojih vernikov in rojakov. Po sprejetju prosvetnega zakona (1868) je bil kot vodilni pisec metodičnih učbenikov imenovan za uradnega pisca učbenikov v Prekmurju, in sicer do leta 1879, ko je ta zakon še dovoljeval pouk v materinščini. Njegovo književno delo je bilo namenjeno predvsem šoli, za katero je po naročilu šolskega ministrstva iz madžarščine v slovenščino prevedel celo vrsto učbenikov. Abecednike je izdajal pod naslovom Nôve ABC i zacsétne knige cstenyá za vesznícski sôl I-IV zlôcs (1870-1874), čitanke pa so se imenovale Nôve knige cstenyá za vesznícski sôl II-IV zlôcs (1870-1874) in so bile z abecedniki sestavni del Vesznícsko-sôlszkih knig cstenyá. Metodičnih učbenikov je bilo več, in sicer Návod za nôve knige cstenyá za vucsitele, Návod na flíszanya vu govorênyi, Potikazács na zacsétno rovatanye, Návod na vogrszki jezik. Med metodičnim učbenikom in pravopisom ter pravorečjem pa so bila Jezícsna flíszanya.
Med njegovimi versko-literarnimi deli velja omeniti prevod Lutrovega Malega katekizma (Pešta 1837, graški ponatis ok. 1875 in 1902), prevod Luthrovega Velikega katekizma (1851) in izdajo Kratkega nauka krščanstva... za otroke v Slovenski okroglini prvič pristopiti h Gospodovi mizi (Pešta 1837), ter Male Biblične zgodovine (Körmendin 1840). Za potrebe verskega petja je Kardoš leta 1845 priredil in izdal pesmarici Krsztsanszke czerkvene peszmi in Krsztsanszke mrtvecsne peszmi, ki obenem veljata kot njegovi najpomembnejši deli. Prevedel je tudi vrsto pesmi madžarskih pesnikov, predvsem Petőfija, Vörösmartyja in Aranyja in ljudskih pesmi v ponatisih Sztarisinsztva i zvacsinsztva od 1825 dalje, ki so verjetno njegovo delo. Med temi se je najbolj uveljavil s prevodom dveh klasičnih pripovednih pesnitev Jánosa Aranyja, ki sta bili natisnjeni šele po njegovi smrti: Toldi (I. del, Budimpešta 1921) in Toldia sztaroszt i smrt (Düševni list 1925). Poleg tega je prevajal tudi Staro zavezo, ki so jo prav tako natisnili po njegovi smrti: Moses i Josua… ali glávni tál Szvétoga piszma (najprej kot »priložbo Düševnega lista«, nato v knjigi 1926-1927). Prav tako so po njegovi smrti natisnili Kardoševe Evangelicsanske vöre ino Cerkvi obcsinski prígodi (Düševni list 1931 in v knjigi istega leta).
Kardoš se je s svojim obsežnim, vsebinsko mnogostranskim in jezikovno ustvarjalnim delom zapisal globoko v prekmursko protestantsko zgodovino, kar ga uvršča ne le med najpomembnejše pisatelje 19. stoletja, ampak mu pripisujejo mesto takoj za Štefanom Küzmičem.

 

Literatura
Novak, V. (1976). Janoš Kardoš. V V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva (str. 71 - 72). Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov.
Kerčmar, V. (1995). Kardoš Janoš (1801 – 1873). V V. Kerčmar, Evangeličanska cerkev na Slovenskem (str. 148-151). Murska Sobota: Evangeličanska cerkev v Sloveniji.
Jesenšek, M. (1998). Jezik prekmurskih abecednikov in učbenikov v 19. stoletju (str. 121-138). V I. Nyomarkay in S. Lukač (ur.), Slovensko-madžarski jezikovni in književni stiki od Košiča do danes. Budimpešta: Košičev sklad.
Sočič, L. (2013). Janoš Kardoš – njegovo delo in pomen. Evangeličanski koledar, 62, 246 ̶ 256.

Elektronski vir:
Kuzmič, F. www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/gradiva-pomurja/gradivo/ustvarjalnost-janosa-kardosa Pridobljeno 4. 11. 2014




Prispeval/-a: Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota
Zadnja sprememba: 21.6.2017, Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota

  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci primorci gorenjci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5